VIVA ESPANIA!

Začetek letošnje sezone se je pričel ne preveč obetavno. Ko sem pričela dvigovat plezalno formo za prihajajoči plezalni trip v Španijo sem si poškodovala krožno vez na prstu. Klasična poškodba, ki me je prisilila k mesečnemu počitku. Kljub še razbolelemu prstu sem se vseeno odločila pridružit Luki Krajncu in se ponovo odpravit v Španijo na komaj pričakovani mesečni trip, ki se je podaljšal še za en mesec:)

Iz Ljubljane sva se odpravila 16.4. ob 7 zjutraj in bila okoli 17 ure že na prvem najinem postanku pri Marseilu. Ker sva vedla da ob avtocesti ni varno spat sva načrtovala se zapeljati malo ven. Tu se je pa pojavila prva in edina neprijetna izkušnja na najinem dvomesečnem potovanju. Če jo opišem na kratko je zgladalo nekako tako: "Na postajališču za cestninsko postajo Suzuki (kombi) ni hotel vžgat, pa sva se odločila da prespiva. Bila sva utrujena od vožnje in se nama ni dalo naprej. Pa so prišli barabe! Najprej so odprli prva vrata, verjetno z šrafncigrom, ko sva še spala. Imela pa sva nastavljene flaše na vratih,ko je flaša padla, sva se zbudila. Nato so začeli trkat na vrata in govort policija, odprite. Bili so neučakani, da se nisva uspela oblečt. Nato je Luka odprl vrata in je eden od treh posvetil z rdečo svetilko ob 5 zjutraj v glavo in govoril: dokumenti, policija, problemi...Luka pa nazaj: "show me your bedge" in je nato tip  na hitro pokazal neko kartico. Tako sva posumila da je situacija resna. En je stal pri vratih in držal roko da jih nisva mogla zapret, jaz sem bila še v postelji, Luka napol oblečen se pregovarjal, ostala dva pa sta bila v temi levo in desno, pa še avta nisva mogla vžgat in sp.... Vglavnem nekaj časa je rasla napetost, namišljeni policaj je hotel dokumente v francoščini, Luka njegove. Nato pa kr naenkrat so se spogledali, vprašali če je najin tovornjak parkiran zraven, se obrnili in odšli. Nič jasno. Midva v strahu dočakala jutro, nato prosila da so naju porinli in se odpeljala do Cornudelle, kjer so zamenjali štarter.
Po tem dogodku sva se še cel mesec zaklepala in zbujala ob manjšem hrupu. Luka pa je v spanju na glas govoril: policija, problemi,... Da naju je bilo manj strah sva v Andori kupila solzilec, ki ga uporabljajo policaji. Sedaj bolj mirno spim. Nikoli ne veš na koga naletiš. Midva sva imela srečo.

Siurana, Margalef, užitek na sončku in ob temperaturah do 15 C° sem ponovno uspela preplezati 7b po poškodbi. Še vedno sem si mogla prigajati prijeme in tudi kake 6b nisem mogla zaradi bolečine. Najbolj v spominu mi je ostal sektor Claret v Margalefu, do katerega vodi strma in vjugasta cesta, pričaka pa te pogled na celo dolino. Občasno se nama je pridružil Miha Škof, ko ga je vsake toliko prineslo iz Barce. Miha je odličen kuhar. Pripravil nam je večerjo iz rakovih repkov (gambas) v kokosovem mleku s česnom in rožmarinom, solato s popečenimi semeni in ricotto. Mnjami:) Jaz pa sem se izpoplnjevala v kulinaričnih dobrotah s šparglji. V Margalefu sva se spoznala še da šveda, Emmo in Junasa in se naučila njihove igre s kartami PLUMP. Skupaj smo se potem odpravili proti severu.
Terradets. Dopoldne v senčki, popoldne počitek, žar, kopanje. Uspešen teden tudi tam, splezala sem dve 7b na pogled. Ko pa je sonce pokazalo svojo moč, sva jo pihnila proti Rodellarju.

Muco CUEVAS in COREDAS, tudi tam se je počasi pričela plezalna sezona. Kanjon podoben Paklenici, kjer se da plezati in kopat cel dan. Rodellar nas je prevzel, pridružila sta se še Milena in Miha Praprotnik, ki sta prav tako potovala po Španiji in tako smo vsi skupaj preživeli kar 16 dni tam. Prvi dan sva obiskala Gran Bovedo, ki je bila po večini še mokra. V naslednjih dneh smo se največkrat zadrževali v Surgencii, ki smo jo preimenovali v Slovensko luknjo. Da se nam dan ni preveč vlekel smo vstajali bolj pozno. Tako smo tudi rest daye pričeli okoli treh popoldne z žarom, ki se je ponavadi končal okoli polnoči s čajem. To pa zato ker smo imeli toliko hrane za spečt in nato še vse za pojest. Za predjed smo imeli pečeno polento s stročjim fižolom v čili omaki. Za glavno jed nas je ponavadi pričakal losos ali rdeča postrv s pečenim krompirčkom, solato, bučkami, papriko in kruhom za pomazat, dobro vino ni manjkalo na mizi. Sledila je sladica s kavico in ko je zmanjkalo zalog, je Milena skočila še po ene piškote in čokolado, temno seveda.

Iz Aragona smo se nato odprvili nazaj proti Cataluniji. Ustavili smo se v Oliani in si ogledali kako zgleda od blizu. Najina zadnja destinacija v Španiji je bil Tres Pons, kanjon kjer zmeraj piha. Počasi pa je prišel tudi čas da zapustiva španska plezališča in se odpraviva proti domu:( Takoj ko sva prestopila mejo s Francijo se je občutila razlika. Ljudje, ki živijo le 30 km bolj vzhodno so bolj zadržani, ne radi komunicirajo in so samo vljudno prijazni. Midva se nisva pustila motit in sva obiskal naravni hotsprings ob polni luni, si ogledala granitne balvane Tergassonneja v dežju in odšla naprej proti Ceusu.
Ceus, dobra šola plat in priprava za Marmolado. Vesela sem bila da sem uspela v drugem poizkusu splezat  7b, D.Line. Prvi dan sem zmogla samo 6c+. Pa še za kondicijo nekaj nardiš. Kot redna nabiralka sem tudi tokrat uspela nabrat celo košaro travniških šampinjonov, ki sva jih potem jedla še dva dni z jajci, rižem,...Za zaključek najinega 8 tedenskega popotovanja sva se na poti domov ustavila na 2000 m visokem prelazu in naslednji dan bila v Sloveniji. 
Še se vnem!