torek, 06. oktober 2015

Torre Trieste, Cassin-Ratti (VII/VIII-, 600m), 12.-13. marec 2015

Lepa vremenska napoved in ne ravno pretirano snežena zima sta naju z Maticem zvabila v Dolomite. Želja po skalnem plezanju je narekovala izbiro s soncem obsijanih sten, Torre Trieste je bil izbran, jugozahodni raz, smer Casinn-Ratti.

V sredo 11. marca se  zjutraj odpeljeva do Agorda in nadalnje Capanne Trieste. Tri ure lagodnage dostopa in urediva si bivak na vstopni polici. 



Četrtkovo jutro je jasno a hladno. Počakati morava sonce in šele ob 10.30 začneva s plezanjem. Prvi dan splezava prvo polovico smeri in se kljub zgodnji uri odločiva za bivak na drugi polici. Plezanje je bilo strmo in tu in tam niti ne tako lahko (VII+).
Spet enkrat sva se imela res fino, gore nad kočo Vazzoler sva imela le zase, o poletni gneči v dolomitskih klasikah pa ni bilo ne duha ne sluha.


Sonce naju v petek 13. razveseli z zgodnejšim prihodom, tako da lahko plezanje začneva že ob devetih. Tudi zgornji del impozantnega stebra preseneča s strmino in neverjetnimi prehodi v dobri skali. Čista dolomitska poezija in čudenje nad genialnostjo (in jajcami) predvojnih dolomitskih mojstrov šeste stopnje. V zadnjem raztežaju pridejo prav celo dereze.

Do večera še sestopiva v dolino in se nasmejanih od sonca razvajenih obrazov odpeljeva domov. 

Ponovila sva smer Cassin-Ratti v Torre Trieste, 600 m, 21 raztežajev, VI, ob prostem plezanju mesta VII in VIII-. Šlo je prosto, Matic na flash, Nastja pa je že plezala smer pred leti z Majo Lobnik in imela neporavnane račune iz najtežjega raztežaja v spodnjem delu. Račun je poravnala tokrat v prvo, zato z rdečo piko. Plezala sva 12. in 13. marca 2015.
Civetta (vodniček CAI 2012, avtor Ivo Rabanser):
71 g) spigolo SE (via Cassin/Ratti). — Ricardo Cassin e Vittorio Ratti, dal 15 al 17 agosto 1935.




Napisal: Matic Jošt

ponedeljek, 09. marec 2015

Dvakrat na vrhu Aguja Sain Exupery

V začetku leta sva se Nastja Davidova (AO Ljubljana-Matica) in  Matic  Jošt (AO Celja-Matica)  odpravila v Patagonijo. Najin glavni cilj je bil prosta ponovitev Greenpeaca v zahodni steni Piergiorgia.

Cerro Piergiorio in Pollone skupina ležijo nad ledenikom Marconi Sur. Hribi so zaradi odmanknjenosti manj obiskani in punujajo še nešteto možnosti za nove smeri in nekaj stolpov je še ne osvojenih. Piergiorgio s svojo 800 metersko monolitno steno ponuja strmo plezanje. Z Maticem nisva nikjer zasledila podatka da bi bila smer Greenpeace v celoti prosto ponovljena, zato se nama je zdel cilj zelo zanimiv.  V prvem delu najinega izleta sva dvakrat obiskala zatrep ledenika Marconi Sur a zaradi različnih razlogov nisva preplezala nobene smeri. Nekoliko višje zahodne stene masiva Pollone in Cerro Piergiorgia so bile precej mokre in posnežene in po najinem mnenju razmere za prosto plezanje niso bile primerne. Poizkusila sva  v nižje ležečem stolpu Gran Gendarme del Pollone, smer The Perfekt day (350m, 7a) in zaradi slabe skale obrnila.

Zastavljenega cilja nisva preplezala. Zaradi snega na vrhovih Piergiorgio in Pollone skupine sva prestavila plezalno opremo pod vzhodne stene Fitz Roy skupine in ob naslednjem vremenskem oknu 28.-29.01.2015 preplezala Italjansko smer iz leta 1968 v Vzhodni steni Aguja Sain Exupery, Italiana  (7a, 700m, 60°, NP).

Po odhodu Matica sem se ponovno navezala s Caroline North. Kratko obdobje lepega vremena sva izkoristili in 13.02.2015 preplezali tokrat zahodno steno Aguja Sain Exupery, Chiaro di luna (750m, 6b+, NP).

Po mojem tretjem obisku sem še vedno mnenja, da visoke stene Patagonskih gora ponujajo mnogo plezalskih užitkov v zlatem in ob sončnem dnevu toplem granitu in resnega alpinizma. Ker pa  je Patagonija pokrajina spremenljivega in nestabilnega vremena z neusmiljenimi vetrovi, ki besnijo čez ognjeno zemljo, je potrebno dobro načrtovati turo, imeti veliko mero potrpežljivosti , dovolj vztrajnosti, ter se znati prilagajat trenutnim razmeram.

Za podporo se zahvaljujem: