Torres del Paine with Monika, Januar 2013

Čas se ustavi. Obležim na obali, zrem v oblake, zaspim, ponovno spregledam. Kje sem? Obkroža me narava, drevesa, potok, veter.

Moja letošnja pot v Patagonijo se je pričela dva dni po prihodu iz Švice z Moniko Kambič (AO Kamnik, Berghaus) in obiskom Torres del Paine. Impresivni stolpi, ki jih obkroža neokrnjena narava. Tja sva se odpravli iz Calafat preko Puerto Natalesa v Čilu, kjer sva nakupli hrano in se naslednji dan odpravili proti Nacionalnemu parku Torres del Paine. Od zadnje postaje Hosteria Las Torres, kjer te odloži avtobus naju je 13 km dolga pot vodila preko dveh vmesnih kampov (El Chileno in Las Torres) do zadnjega tabora, ki se imenuje Japonski kamp in je zanimiv predvsem za plezanje v Zahodnih stenah.

Intenzivnih in nepozabnih enajst dni sva preživeli v odmaknjenem področju ob čudovitih pogledih,poslušanju šumenja reke in vetra, pakiranju in tovorjenju težkih nahrbtnikov, skromni zasedbi plezalcev,ter spremljanju slabega vremena. Imeli sva to smolo, da sva prispeli v park zadnji dan desetdnevnega obdobja izjemno dobrega vremena. Najina edina možnost za plezanje je bil zadnji dan pred odhodom. Tako sva izkoristili in se podale v najino izbrano smer, Boninghton - Whillans (VI, 5.11 A1, 700 m) v Zahodni steni 

Centralnega stolpa.

Kljub vztrajnosti in motivaciji naju je orkanski veter prepričal, da se po 7 preplezanih raztežajih obrneva. Tako močnega vetra tudi Monika še ni doživela, čeprav je do sedaj preplezala kar nekaj sten v Patagoniji. Za popestritev najine avanture naju je pričakal še nenačrtovani podaljšan sestop s celonočnim prebijanjem čez zaraščen in z balvani posejanim gozdom vse do reke in najinega šotora v baznem taboru.

Še isti dan sva sestopili s težko obloženimi nahrbtniki v dolino, ujeli zadnji avtobus, ki naju je odložil na Čilenko-Argentinski meji in se naslednje jutro odpeljali v Calafate, kjer sva pred dvemi tedni pričeli najino pot. Monika je še isti dan odšla v Bariloche, prišla je Tina...nadaljevanje sledi

Zimska tekmovalna sezona 2012/13

Po prvi tekmi v Brnu na Češkem, kjer je decembra potekal Black Dimond Drytool pokal 2012 sem se v začetku januarja odpravila na krajšo plezalno turnejo v Švico in se udeležila še dveh tekem, ter obiskala tri različna plezališča za dry in mix plezanje.

Med 4. in 19. januarjem sem skupaj še s petimi slovenskimi plezalci preživela v Kanderstegu, kjer sem se udeležila tradicionalnega srečanja lednih plezalcev Ice Climbing Festival 2013. Uvrstila sem se v polfinale in tekmovanje zaključila na dobrem 7. mestu. Competition wall smo obiskali tudi naslednji dan in opravili trening še v finalnih smereh.

V naslednjem tednu smo se odpeljali v Eptingen, ki 
leži v okolici Basla in je znan po najtežjih dry in mix smereh v Evropi. Smeri so dolge tudi do 50 m in so konstantno previsne. Meni je ob prvem obisku uspelo preplezati dve smeri z ocenama D9 (v 2. poizkusu) in D9- (NP).

Največ časa smo preživeli v Ueschenenu, ki leži uro hoje s smučmi po zasneženi idili. Ob pomanjkanju ledu smo bili primorani plezati po kopni skali, kjer sem bila uspešna v smeri Toti Auga (D9, 25m, NP) in nekaterih lažjih.

Po pripravah v Kanderstegu smo se odpeljali v Saas Fee, kjer je potekala 2. tekma Svetovnega pokala v lednem plezanju UIAA 2013 v težavnosti in hitrosti. Kot debitantka na tekmi SP sem dosegla 22. mesto v težavnosti. Kljub višjim ciljem sem pridobila nekatere izkušnje, ki mi bodo gotovo pomagale na bodočih tekmovanjih. 

Za podporo se zahvaljujem Planinski zvezi Slovenije in Komisiji za alpinizem PZS, TREKING - ŠPORTU in High5.