torek, 06. oktober 2015

Torre Trieste, Cassin-Ratti (VII/VIII-, 600m), 12.-13. marec 2015

Lepa vremenska napoved in ne ravno pretirano snežena zima sta naju z Maticem zvabila v Dolomite. Želja po skalnem plezanju je narekovala izbiro s soncem obsijanih sten, Torre Trieste je bil izbran, jugozahodni raz, smer Casinn-Ratti.

V sredo 11. marca se  zjutraj odpeljeva do Agorda in nadalnje Capanne Trieste. Tri ure lagodnage dostopa in urediva si bivak na vstopni polici. 



Četrtkovo jutro je jasno a hladno. Počakati morava sonce in šele ob 10.30 začneva s plezanjem. Prvi dan splezava prvo polovico smeri in se kljub zgodnji uri odločiva za bivak na drugi polici. Plezanje je bilo strmo in tu in tam niti ne tako lahko (VII+).
Spet enkrat sva se imela res fino, gore nad kočo Vazzoler sva imela le zase, o poletni gneči v dolomitskih klasikah pa ni bilo ne duha ne sluha.


Sonce naju v petek 13. razveseli z zgodnejšim prihodom, tako da lahko plezanje začneva že ob devetih. Tudi zgornji del impozantnega stebra preseneča s strmino in neverjetnimi prehodi v dobri skali. Čista dolomitska poezija in čudenje nad genialnostjo (in jajcami) predvojnih dolomitskih mojstrov šeste stopnje. V zadnjem raztežaju pridejo prav celo dereze.

Do večera še sestopiva v dolino in se nasmejanih od sonca razvajenih obrazov odpeljeva domov. 

Ponovila sva smer Cassin-Ratti v Torre Trieste, 600 m, 21 raztežajev, VI, ob prostem plezanju mesta VII in VIII-. Šlo je prosto, Matic na flash, Nastja pa je že plezala smer pred leti z Majo Lobnik in imela neporavnane račune iz najtežjega raztežaja v spodnjem delu. Račun je poravnala tokrat v prvo, zato z rdečo piko. Plezala sva 12. in 13. marca 2015.
Civetta (vodniček CAI 2012, avtor Ivo Rabanser):
71 g) spigolo SE (via Cassin/Ratti). — Ricardo Cassin e Vittorio Ratti, dal 15 al 17 agosto 1935.




Napisal: Matic Jošt

ponedeljek, 09. marec 2015

Dvakrat na vrhu Aguja Sain Exupery

V začetku leta sva se Nastja Davidova (AO Ljubljana-Matica) in  Matic  Jošt (AO Celja-Matica)  odpravila v Patagonijo. Najin glavni cilj je bil prosta ponovitev Greenpeaca v zahodni steni Piergiorgia.

Cerro Piergiorio in Pollone skupina ležijo nad ledenikom Marconi Sur. Hribi so zaradi odmanknjenosti manj obiskani in punujajo še nešteto možnosti za nove smeri in nekaj stolpov je še ne osvojenih. Piergiorgio s svojo 800 metersko monolitno steno ponuja strmo plezanje. Z Maticem nisva nikjer zasledila podatka da bi bila smer Greenpeace v celoti prosto ponovljena, zato se nama je zdel cilj zelo zanimiv.  V prvem delu najinega izleta sva dvakrat obiskala zatrep ledenika Marconi Sur a zaradi različnih razlogov nisva preplezala nobene smeri. Nekoliko višje zahodne stene masiva Pollone in Cerro Piergiorgia so bile precej mokre in posnežene in po najinem mnenju razmere za prosto plezanje niso bile primerne. Poizkusila sva  v nižje ležečem stolpu Gran Gendarme del Pollone, smer The Perfekt day (350m, 7a) in zaradi slabe skale obrnila.

Zastavljenega cilja nisva preplezala. Zaradi snega na vrhovih Piergiorgio in Pollone skupine sva prestavila plezalno opremo pod vzhodne stene Fitz Roy skupine in ob naslednjem vremenskem oknu 28.-29.01.2015 preplezala Italjansko smer iz leta 1968 v Vzhodni steni Aguja Sain Exupery, Italiana  (7a, 700m, 60°, NP).

Po odhodu Matica sem se ponovno navezala s Caroline North. Kratko obdobje lepega vremena sva izkoristili in 13.02.2015 preplezali tokrat zahodno steno Aguja Sain Exupery, Chiaro di luna (750m, 6b+, NP).

Po mojem tretjem obisku sem še vedno mnenja, da visoke stene Patagonskih gora ponujajo mnogo plezalskih užitkov v zlatem in ob sončnem dnevu toplem granitu in resnega alpinizma. Ker pa  je Patagonija pokrajina spremenljivega in nestabilnega vremena z neusmiljenimi vetrovi, ki besnijo čez ognjeno zemljo, je potrebno dobro načrtovati turo, imeti veliko mero potrpežljivosti , dovolj vztrajnosti, ter se znati prilagajat trenutnim razmeram.

Za podporo se zahvaljujem:


























četrtek, 04. september 2014

Chamonix v vsakem vremenu-bilo je aprila

Cahamonix je prijeten tudi če je slabše vreme. Prejšnji teden (20.4.-3.5.2014) sem plezala v družbi Martine in Nicota, tukajšnja lokalca okoliških plezališč. Med tem ko je Tommi bil v vrcu smo izkoristili čas in se odpravli plezat. V tednu dni  sem kar štirikrat obiskala različna plezališča (Bionnassay, Chapelle Saint-Gras in Balmette) in vsa so bila dobra. Martina je vsakič zlezla kakšno težko smer, ki ji je ostala iz preteklost, Nico se je trudil v svojem projektu, jaz pa sem se dobro vplezala in odpra dva projekta za prihodnje.

Restday-je preživljam na smučkah ali kolesu. V pancerjih grem lahko iz Les Houches na bus ali s kolesom na stenco v Chamonix. Ko opazujem avte, pa se na voznikovem sedežu pelje kuža ali vrečka s hrano. Aaaaa angleški avto. Imam občutek da sem v Londonu, samo da se prebujam s pogledom na hribe, če glih ne dežuje. Ko pa je vreme resnično slabo pa treniram na stenci v Chamonixu. Najtežji del je počivati. 




torek, 22. april 2014

Vetrovni Les Droites in Grand Charmoz


Pred tednom dni sva s Caroline North pobegnili pršnim plazovom iz Droatov, ki so se na začetku usipali le občasno, nato se je količina snega povečevala in plaziti se ni nehalo. Nadaljevanje po La gardu (klasiki), ki je ves čas po koluarju je bilo ne mogoče. Že spust je bi kar zahteven, ki nas je na ledeniku pod krajno zevjo »obdaril« z dodatnim tekom proti prvi razpoki zaradi gmote pršnega oblaka iz sosednjega koluarja. Na srečo je šel plaz mimo in skoka ni bilo treba izvesti.



Napoved za naslednje dni je bila sončno, z močnim severnim vetrom do 120 km/h na viši 4000 nm, nižji pa samo 80km/h.

Caro je odšla v Švico na študijske obveznost, jaz pa sem na povabilo Domna  Kastelica in Janeza Svoljška odločila kljub negotovosti zaradi napovedi, da se jima pridružim in prežim naslednjo avanturo v hribih. 

Zbrati smo mogli pameten hrib. Ne previsoko, ne preveč izpostavljeno, mogoče južno steno, kjer bi bilo zaveterje. Na koncu je prevladala prvotna odločitev, da gremo pod Grand Charmoz in poizkusimo. 





Vedeli smo, da je teden pred nami plezala ena naveza. Kar pa se je že na dostopu izkazalo da temu ni tako.








Bilo je videti stopinje iz prejšnjih dni, sneg v zajedah je bil na nekaterih mestih odstopljen. Ker nismo poznali dostopa smo se odločili da dostopimo podnevi in splezamo do polovice, kjer je tudi snežišče in balvani na desni , ki so nam nudili udobno zavetišče čez noč. 



Drugi dan se je veter malo umiril in napredovanje je bilo lažje in hitrejše. Razen prvega raztežaje iz snežišča (M5), ki sem ga želela it naprej. Ker sem čez raztežaj rabla mal več časa kot fanta, je vodstvo nato prevzel Janez in nas pripeljav na vrh ob 15 uri. Nato je sledil ne preveč zahteven sestop v dolini, kjer smo se lahko lahko pogreli in stuširali pri Domnu, ki nam je odstopil prostor v njegovem apartmaju.








»To je štamfanje, brez veze«
»Pa si le na koncu pristala v preverjeno poštamfani klasiki»: so besede nekaterh plezalcev. Zame pa je bila to še ena lepa izkušnja, odlična dva dni, ki sem jih preživela v družbi prijateljev v hribih nad Chamonixom.


Plezali:
Carolin North in Nastja Davidova: poizkus v smeri Lagarde (IV/3, 1000m) v S steni Les Droites, preplezali štiri raztežaje, 13.4.2014
Domen Kasteli, Janez Svoljšak in Nastja Davidova: Merkl-Welzenbach (V/5, M5, 900m) v S steni Grand Charmoza, 15. in 16. 4. 2014

Za podporo se zahvaljujem:
TREKING-ŠPORTU, ki me je opremil s Petzl opremo in Tendon vrvmi.
HIGH5 za rehidracijski napitek, energijske gele in ploščice, ki so nepogrešljivi pri daljših vzponih.
PATAGONII, ki mi je v zadnjem letu darovala nekaj kosov opreme, ki mi omogoča svobodno gibanje v vseh vremenskih pogojih. Sem brez skrbi da me bo zeblo na štantih, kar mi največ pomeni.