Slovenija

Poleg plezanja v Dolomith sem preživela tudi nekaj lepih trenutkov doma. Ko je bila forma na vrhuncu sem se odpravila z Miho Praprotnikom na vrh Sfinge, kjer sva prespala in se naslednji dan spustila po smeri. Ker sva bila kar dobro obtežena na dostopu, sem pustila spalko v dolini in vzela s seboj samo bivak vrečo. Po neprespani noči sem se zjutraj spraševala, če sem sploh v stanju se zabzajlat, kaj šele plezat. Po treh spustih sva začela plezat. Bilo je prijetno toplo. V najtežji raztežaj sem vztopila kot druga in mi je šlo presenetljivo dobro do zadnjega giba, kjer sem se ustavila. Po kratkem počitku pa mi je ratalo splezat raztežaj. Bilo je nekaj posebnega. Ko sem bila čez vse težko sem se nato zavedala da mi je uspelo. Bil je odličen občutek. Vesela sem da mi je uspel prosti vzpon že ob prvem obisku:)
Tudi za drugo smer v naših hribih sem izbrala Steno, insicer Metropolis (VII+/IX-, 350m) v ostenju Skalaškega turnca. Lepa smer z dobro skalo.
Med poletno sezono sem probala čim bolj vzdrževati formo in sem bila tudi v domačih plezališčih. Če nisem dobila nobenega za hribe sem skočila v Retovje. Ponavadi ponovno iskala soplezalca zadnji trenutek in se včasih pripeljala tudi sama in prosila da me nekdo pozihra. Ko me ljudje rečejo, da mi velja ker lahko toliko plezam, si mislim svoje. Tudi mene je kdaj minilo klicati okoli. Še posebej ko imaš specifično izbrano smer in si z glavo že nekaj časa pri stvari in čutiš da je forma, nato pa po 10 klicih in nešteto sms-ov ne dobiš nobenega, sem se tudi jaz vdala. Ampak nikoli nisem zgubila motivacije in idej.  Zato sem hvaležna vsem, ki ste bili pripravljeni deliti lepe in nepozabne trenutke z mano. Upam da se ponovno odpravimo kam skupaj poizkusiti preplezati kakšno smer, steno, uživati v razgledih in se imeti fajn.