Split

If you want to experience the heart of Dalmatia, you should go to Split. There are many climbing spots around. Some of the best are: Klobuk, Markezina Greda, Marjan, Omiš, Trogir,... There are a lot of possibilities for a new routs too. 

A few of my climbs:

- Fantazist, Klobuk, 7b NP

- W.A.S.P., Omiš, 7a+ NP

- Sex je precijenjen, Omiš, 7b/b+ NP

Aniča with Cuca

After Valle Orco I spend a great time with Carlos "Cuca" Simes and Helen. After a few weeks in Osp we went to Paklenica. It is a beautiful gorge close to the sea with a 350 m North  wall. You can find trad or sport climbing routes. The rock is really sharp and compact. Apart from climbing you can see a bear, fishing, swimming, paddling, windsurfing, running, cycling, base jumping, hiking, doing yoga,...See you next year!

Dolomites and Trad climbing international meeting 2012 - Valle Orco

Just before meeting I went with my climbing partner Peter Juvan to Dolomite's and did a third repetition of Schirata (IX-, 235m) in Piz Ciavazes. A wonderful line established in winter 2011/12 by Manuel Stuflesser and Martin Riegler. Steep and sustained climbing on solid rock. The route is protected by some in-situ pegs and bolts. It is necessary to use nuts and camming devices. Congratulation to the first accenders, a real good job!

After a nice ending in Dolomites this season I went for my last destination to Valle dell Orco, where was the 2nd Trad climbing international meeting, organized at Ceresole Reale (Orco Valley) by Club Alpino Accademico Italiano.The meeting was attended by 35 climbers from 15 countries. 
New place, wonderful atmosphere, good company, great organization, perfect weather, evening lectures, good food, lots of cracks, offwidths on excellent granite,,...There is a lot of possibilities for boulders, one pitch or multipitch routes in the Valley or in the mountains up to 500 m from 6a to 8b.
I really enjoyed there, climbed some classics with friends from Belgium, Wyoming and locals from Italy. I will definitely come back.

Slovenija

Poleg plezanja v Dolomith sem preživela tudi nekaj lepih trenutkov doma. Ko je bila forma na vrhuncu sem se odpravila z Miho Praprotnikom na vrh Sfinge, kjer sva prespala in se naslednji dan spustila po smeri. Ker sva bila kar dobro obtežena na dostopu, sem pustila spalko v dolini in vzela s seboj samo bivak vrečo. Po neprespani noči sem se zjutraj spraševala, če sem sploh v stanju se zabzajlat, kaj šele plezat. Po treh spustih sva začela plezat. Bilo je prijetno toplo. V najtežji raztežaj sem vztopila kot druga in mi je šlo presenetljivo dobro do zadnjega giba, kjer sem se ustavila. Po kratkem počitku pa mi je ratalo splezat raztežaj. Bilo je nekaj posebnega. Ko sem bila čez vse težko sem se nato zavedala da mi je uspelo. Bil je odličen občutek. Vesela sem da mi je uspel prosti vzpon že ob prvem obisku:)
Tudi za drugo smer v naših hribih sem izbrala Steno, insicer Metropolis (VII+/IX-, 350m) v ostenju Skalaškega turnca. Lepa smer z dobro skalo.
Med poletno sezono sem probala čim bolj vzdrževati formo in sem bila tudi v domačih plezališčih. Če nisem dobila nobenega za hribe sem skočila v Retovje. Ponavadi ponovno iskala soplezalca zadnji trenutek in se včasih pripeljala tudi sama in prosila da me nekdo pozihra. Ko me ljudje rečejo, da mi velja ker lahko toliko plezam, si mislim svoje. Tudi mene je kdaj minilo klicati okoli. Še posebej ko imaš specifično izbrano smer in si z glavo že nekaj časa pri stvari in čutiš da je forma, nato pa po 10 klicih in nešteto sms-ov ne dobiš nobenega, sem se tudi jaz vdala. Ampak nikoli nisem zgubila motivacije in idej.  Zato sem hvaležna vsem, ki ste bili pripravljeni deliti lepe in nepozabne trenutke z mano. Upam da se ponovno odpravimo kam skupaj poizkusiti preplezati kakšno smer, steno, uživati v razgledih in se imeti fajn.

Summer time

Komaj sem se uspela vrniti domov iz Španije sem se še isti teden odpravila z Luko v Dolomite. Napoved je bila odlična, 0°C na 4000 m, sonček za 3 dni, ni bolšega. Lani sem tak čas še po snegu dostopala pod Zahodno Cino. Letos pa je bilo malo drugače, snega ni bilo na dostopu, je bla pa stena mokra. Malo sva pridobila na kondiciji, si ogledala stene, kar se je izkazalo za dobro pripravo za naprej.

Letošnje poletje je ponudilo neverjetno dolgo obdobje stabilnega vremena. Za mano je 15 plezalnih tednov, ki sem jih preživela v Sloveniji, Dolomitih, granitu nad Courmajerjem in zaključila v Valle dell Orci. Plezala sem z različnimi soplezalci iz Slovenije, Hrvaške...Največkrat pa sem se navezala na vrv s Petrom Juvanom in skupaj preplezala kar nekaj lepih in tudi zahtevnih smeri. Izpostavila bi: Sognando l'auroro (7b+, 600m) v Tofani di Rozes, Spidermana (VIII+/IX-, 300m) v  Lastoni di Formin, delo avtorja Massima Da Pozza, ki sva ga v smeri tudi srečala, ko je plezal s svojim gostom. Za zaključek Dolomitske sezone sva izbrala skupino Sella in sicer v Piz Ciavazes opravila tretjo ponovitev še »frišne« smeri Schirata (IX-, 235m).

VIVA ESPANIA!

Začetek letošnje sezone se je pričel ne preveč obetavno. Ko sem pričela dvigovat plezalno formo za prihajajoči plezalni trip v Španijo sem si poškodovala krožno vez na prstu. Klasična poškodba, ki me je prisilila k mesečnemu počitku. Kljub še razbolelemu prstu sem se vseeno odločila pridružit Luki Krajncu in se ponovo odpravit v Španijo na komaj pričakovani mesečni trip, ki se je podaljšal še za en mesec:)

Iz Ljubljane sva se odpravila 16.4. ob 7 zjutraj in bila okoli 17 ure že na prvem najinem postanku pri Marseilu. Ker sva vedla da ob avtocesti ni varno spat sva načrtovala se zapeljati malo ven. Tu se je pa pojavila prva in edina neprijetna izkušnja na najinem dvomesečnem potovanju. Če jo opišem na kratko je zgladalo nekako tako: "Na postajališču za cestninsko postajo Suzuki (kombi) ni hotel vžgat, pa sva se odločila da prespiva. Bila sva utrujena od vožnje in se nama ni dalo naprej. Pa so prišli barabe! Najprej so odprli prva vrata, verjetno z šrafncigrom, ko sva še spala. Imela pa sva nastavljene flaše na vratih,ko je flaša padla, sva se zbudila. Nato so začeli trkat na vrata in govort policija, odprite. Bili so neučakani, da se nisva uspela oblečt. Nato je Luka odprl vrata in je eden od treh posvetil z rdečo svetilko ob 5 zjutraj v glavo in govoril: dokumenti, policija, problemi...Luka pa nazaj: "show me your bedge" in je nato tip  na hitro pokazal neko kartico. Tako sva posumila da je situacija resna. En je stal pri vratih in držal roko da jih nisva mogla zapret, jaz sem bila še v postelji, Luka napol oblečen se pregovarjal, ostala dva pa sta bila v temi levo in desno, pa še avta nisva mogla vžgat in sp.... Vglavnem nekaj časa je rasla napetost, namišljeni policaj je hotel dokumente v francoščini, Luka njegove. Nato pa kr naenkrat so se spogledali, vprašali če je najin tovornjak parkiran zraven, se obrnili in odšli. Nič jasno. Midva v strahu dočakala jutro, nato prosila da so naju porinli in se odpeljala do Cornudelle, kjer so zamenjali štarter.
Po tem dogodku sva se še cel mesec zaklepala in zbujala ob manjšem hrupu. Luka pa je v spanju na glas govoril: policija, problemi,... Da naju je bilo manj strah sva v Andori kupila solzilec, ki ga uporabljajo policaji. Sedaj bolj mirno spim. Nikoli ne veš na koga naletiš. Midva sva imela srečo.

Siurana, Margalef, užitek na sončku in ob temperaturah do 15 C° sem ponovno uspela preplezati 7b po poškodbi. Še vedno sem si mogla prigajati prijeme in tudi kake 6b nisem mogla zaradi bolečine. Najbolj v spominu mi je ostal sektor Claret v Margalefu, do katerega vodi strma in vjugasta cesta, pričaka pa te pogled na celo dolino. Občasno se nama je pridružil Miha Škof, ko ga je vsake toliko prineslo iz Barce. Miha je odličen kuhar. Pripravil nam je večerjo iz rakovih repkov (gambas) v kokosovem mleku s česnom in rožmarinom, solato s popečenimi semeni in ricotto. Mnjami:) Jaz pa sem se izpoplnjevala v kulinaričnih dobrotah s šparglji. V Margalefu sva se spoznala še da šveda, Emmo in Junasa in se naučila njihove igre s kartami PLUMP. Skupaj smo se potem odpravili proti severu.
Terradets. Dopoldne v senčki, popoldne počitek, žar, kopanje. Uspešen teden tudi tam, splezala sem dve 7b na pogled. Ko pa je sonce pokazalo svojo moč, sva jo pihnila proti Rodellarju.

Muco CUEVAS in COREDAS, tudi tam se je počasi pričela plezalna sezona. Kanjon podoben Paklenici, kjer se da plezati in kopat cel dan. Rodellar nas je prevzel, pridružila sta se še Milena in Miha Praprotnik, ki sta prav tako potovala po Španiji in tako smo vsi skupaj preživeli kar 16 dni tam. Prvi dan sva obiskala Gran Bovedo, ki je bila po večini še mokra. V naslednjih dneh smo se največkrat zadrževali v Surgencii, ki smo jo preimenovali v Slovensko luknjo. Da se nam dan ni preveč vlekel smo vstajali bolj pozno. Tako smo tudi rest daye pričeli okoli treh popoldne z žarom, ki se je ponavadi končal okoli polnoči s čajem. To pa zato ker smo imeli toliko hrane za spečt in nato še vse za pojest. Za predjed smo imeli pečeno polento s stročjim fižolom v čili omaki. Za glavno jed nas je ponavadi pričakal losos ali rdeča postrv s pečenim krompirčkom, solato, bučkami, papriko in kruhom za pomazat, dobro vino ni manjkalo na mizi. Sledila je sladica s kavico in ko je zmanjkalo zalog, je Milena skočila še po ene piškote in čokolado, temno seveda.

Iz Aragona smo se nato odprvili nazaj proti Cataluniji. Ustavili smo se v Oliani in si ogledali kako zgleda od blizu. Najina zadnja destinacija v Španiji je bil Tres Pons, kanjon kjer zmeraj piha. Počasi pa je prišel tudi čas da zapustiva španska plezališča in se odpraviva proti domu:( Takoj ko sva prestopila mejo s Francijo se je občutila razlika. Ljudje, ki živijo le 30 km bolj vzhodno so bolj zadržani, ne radi komunicirajo in so samo vljudno prijazni. Midva se nisva pustila motit in sva obiskal naravni hotsprings ob polni luni, si ogledala granitne balvane Tergassonneja v dežju in odšla naprej proti Ceusu.
Ceus, dobra šola plat in priprava za Marmolado. Vesela sem bila da sem uspela v drugem poizkusu splezat  7b, D.Line. Prvi dan sem zmogla samo 6c+. Pa še za kondicijo nekaj nardiš. Kot redna nabiralka sem tudi tokrat uspela nabrat celo košaro travniških šampinjonov, ki sva jih potem jedla še dva dni z jajci, rižem,...Za zaključek najinega 8 tedenskega popotovanja sva se na poti domov ustavila na 2000 m visokem prelazu in naslednji dan bila v Sloveniji. 
Še se vnem!

Just a bit of history :)

My first multi-pitch route was in Slovenian Alps in 2001. My first expedition was to Patagonia 2004 with another three girls. In addition to the well known in the Alps like Grandes Jorasses north face, Aiguille du Midi north face, Mt. Blanc du Tacul etc, I climbed numerous routes in the Dolomites, onsighted the “Compagni di Merenda “on Tofana di Rozes (7b), “ISO 2000” (7a+) on Cima Grande, etc.

For climbs in 2011 I’ve been awarded with the »Best Slovenian alpinist« award. I’ve been also awarded for best alpinist municipality of my living city Ljubljana in 2010, 2011 and also in 2012.
On the following page are a few of my recent best climbs.

International
- Patagonia 2004: Aguja Gillament (Amy coluir, 450m, 5, 60˚, female ascent), Aguja de la S (Josh Alke, 450m, 6+/4-5)
- USA 2005, Yosemite Valley and Indian Creek: El Capitan (Salathe wall, 1200m, VI, 5.9, C2+), climbing up to 5.11 on sight.
- Nepal 2006, Khumbu, UIAA International Climbing Camp for young alpinist: Lobuje East 6119m (900m in 9 hours, my first experience in high altitude climbing)
- Kyrgyzstan 2007, Ak Su: Slesova 4240m (Perestroika Crack, 900m, 5.10 A0), Central piramid 4380m (NW pillar, 900m, 5.10c), Piramid du Pamir 3605m (Lost Mountain, 900m, 5.10c), Nad Bazo (400m, 5.10b, first ascent)
- Alaska 2009, Ruth Gorge: The Stump 2200m (Goldfinger, 600 m, IV/5.11a), Eye Tooth 2960m (Dream in the spirit of Mugs, 1000m, V/5.10c), female ascents.
- USA 2011, Yosemite Valley, bouldering in Bishop and Indian Creek: climbing up to 5.11c on sight and V5 boulder problems.
- Croatia (Big Wall Speed Climbing in Paklenica) 1st place in a BWSC 2009 and 3rd place in BWSC 2010.

Dolomites in Italy are one of my favorite places to climb, because of the steep nature of the walls and a wide selection of challenging routes.
- Cima Grande "ISO 2000" (7a+, 500m), onsight ascent
- Cima Ovest "Spigolo degli Scoiattoli" (7b, 500m), redpoint ascent
- Cima Piccola "Gelbe Mauer" (7a+, 350m), redpoint ascent
- Cima Piccola "Da Corte Vecchio Aldo Nobile" (7c+, 200m), redpoint ascent
- Tofana di Rozes "Compagni di Merenda" (7b, 350m), onsight ascent
- Marmolada "Don Qixote" (6, 800m), "Tempi Moderni" (7+, A0, 1000m), "Vinatzer-Messner" (6+, 1000), three routes in one summer
- Torre Trieste "Cassin" (VII+/V+, 650m)

Slovenian mountains, with sometimes not the best rock, offer a real alpine experience even on shorter and physically easier routes. Sparse protection and long approaches also add to the complexity of the climbs.
- Triglav, Slovenia “Bergantova smer” VIII+/ IX, 350m, redpoint ascent
- Triglav, Slovenia “Na drugi strani časa” VIII, 350m, redpoint ascent - no bolt

Chamonix

- Grandes Jorasses north face "Mac Intyre – Colton" (1200m, VI/6, M6, 2 days)

- Aiguille du Midi north face "Chere" (1000m, V/4)

- Aiguille du Midi north face "Eugster direct" (1000m, IV/5)

- Aiguile de Pelerins north face "Rebuffat – Terray" (550m, V, WI5, M6)

- Mt. Blanc du Tacul "Modica-Noury" (500m, WI5+, M5)

- Les Courtes north face "Swiss Route" (800m, IV/3)

I take sport climbig just as preparing for bigger walls so I mostly climb on sight. My highest grade in the mountains is IX/IX+ which quite the same as in the crags. But in both cases I managed to climb them quite fast. I also succeeded in short mixed climbs up to M9 on sight and icefalls up to WI5+.

In 2012 I managed to climbed:

- Gran Capucin, "Voyage selon Gulliver" (7a+, 300m) onsight

- Triglav, " Metropolis" (VII+/IX-, 350m) RP

- Triglav, "Sphinx Face" (IX/IX+/VII, 160m) RP

- Tofana di Rozes, "Sognando aurora" (7b+, 600m) RP

- Lastoni di Formin, "Spiderman" (VII+/IX-, 300m) RP

- Piz Ciavazes, "Schirata" (IX-, 235m) RP

-Valle dell Orco, Sergent, "Legoland" 7b+
- Aiguile de Pelerins north face "Beyond Good and Evil" (V, 5+, M6, 600m, female ascent)