Chamonix v vsakem vremenu-bilo je aprila

Cahamonix je prijeten tudi če je slabše vreme. Prejšnji teden (20.4.-3.5.2014) sem plezala v družbi Martine in Nicota, tukajšnja lokalca okoliških plezališč. Med tem ko je Tommi bil v vrcu smo izkoristili čas in se odpravli plezat. V tednu dni  sem kar štirikrat obiskala različna plezališča (Bionnassay, Chapelle Saint-Gras in Balmette) in vsa so bila dobra. Martina je vsakič zlezla kakšno težko smer, ki ji je ostala iz preteklost, Nico se je trudil v svojem projektu, jaz pa sem se dobro vplezala in odpra dva projekta za prihodnje.

Restday-je preživljam na smučkah ali kolesu. V pancerjih grem lahko iz Les Houches na bus ali s kolesom na stenco v Chamonix. Ko opazujem avte, pa se na voznikovem sedežu pelje kuža ali vrečka s hrano. Aaaaa angleški avto. Imam občutek da sem v Londonu, samo da se prebujam s pogledom na hribe, če glih ne dežuje. Ko pa je vreme resnično slabo pa treniram na stenci v Chamonixu. Najtežji del je počivati. 

Vetrovni Les Droites in Grand Charmoz

Pred tednom dni sva s Caroline North pobegnili pršnim plazovom iz Droatov, ki so se na začetku usipali le občasno, nato se je količina snega povečevala in plaziti se ni nehalo. Nadaljevanje po La gardu (klasiki), ki je ves čas po koluarju je bilo ne mogoče. Že spust je bi kar zahteven, ki nas je na ledeniku pod krajno zevjo »obdaril« z dodatnim tekom proti prvi razpoki zaradi gmote pršnega oblaka iz sosednjega koluarja. Na srečo je šel plaz mimo in skoka ni bilo treba izvesti.

Napoved za naslednje dni je bila sončno, z močnim severnim vetrom do 120 km/h na viši 4000 nm, nižji pa samo 80km/h.

Caro je odšla v Švico na študijske obveznost, jaz pa sem na povabilo Domna  Kastelica in Janeza Svoljška odločila kljub negotovosti zaradi napovedi, da se jima pridružim in prežim naslednjo avanturo v hribih. 

Zbrati smo mogli pameten hrib. Ne previsoko, ne preveč izpostavljeno, mogoče južno steno, kjer bi bilo zaveterje. Na koncu je prevladala prvotna odločitev, da gremo pod Grand Charmoz in poizkusimo. 

Vedeli smo, da je teden pred nami plezala ena naveza. Kar pa se je že na dostopu izkazalo da temu ni tako.

Bilo je videti stopinje iz prejšnjih dni, sneg v zajedah je bil na nekaterih mestih odstopljen. Ker nismo poznali dostopa smo se odločili da dostopimo podnevi in splezamo do polovice, kjer je tudi snežišče in balvani na desni , ki so nam nudili udobno zavetišče čez noč. 

Drugi dan se je veter malo umiril in napredovanje je bilo lažje in hitrejše. Razen prvega raztežaje iz snežišča (M5), ki sem ga želela it naprej. Ker sem čez raztežaj rabla mal več časa kot fanta, je vodstvo nato prevzel Janez in nas pripeljav na vrh ob 15 uri. Nato je sledil ne preveč zahteven sestop v dolini, kjer smo se lahko lahko pogreli in stuširali pri Domnu, ki nam je odstopil prostor v njegovem apartmaju.

»To je štamfanje, brez veze«

»Pa si le na koncu pristala v preverjeno poštamfani klasiki»: so besede nekaterh plezalcev. Zame pa je bila to še ena lepa izkušnja, odlična dva dni, ki sem jih preživela v družbi prijateljev v hribih nad Chamonixom.

Plezali:

Carolin North in Nastja Davidova: poizkus v smeri Lagarde (IV/3, 1000m) v S steni Les Droites, preplezali štiri raztežaje, 13.4.2014

Domen Kasteli, Janez Svoljšak in Nastja Davidova: Merkl-Welzenbach (V/5, M5, 900m) v S steni Grand Charmoza, 15. in 16. 4. 2014

Za podporo se zahvaljujem:

TREKING-ŠPORTU, ki me je opremil s Petzl opremo in Tendon vrvmi.

HIGH5 za rehidracijski napitek, energijske gele in ploščice, ki so nepogrešljivi pri daljših vzponih.

PATAGONII, ki mi je v zadnjem letu darovala nekaj kosov opreme, ki mi omogoča svobodno gibanje v vseh vremenskih pogojih. Sem brez skrbi da me bo zeblo na štantih, kar mi največ pomeni.

Planinski zvezi Sloveniji in Komisiji za alpinizem PZS.

I like Swiss:)

With my friends we spent a few days in Breitwangflue mid-February.

Thanks for hospitality to Markus and Karin!

Saas Fee and Champagny UIAA Ice Climbing World Cup 2014

I have not written in a while - I have taken some time to recharge my batteries, rest from climbing and work.  As work and sport not always combine best as far as salary goes, I have to work some-place to make my ends meet.  This place for me is my mom's sport manual therapy office.

In the beginning of December however, I felt motivated again to start training. I knew that this was too late for competing this season and I really had no plans to compete. But as I was getting better and better, regaining my strength, I decided last minute to go to Saas Fee, Switzerland. For me it was not only about the competition, but also about meeting people, getting new experience and a positive spirit which is the most important to me. I love and enjoy all sorts of climbing: sport, ice, rock and alpine.

After two falls in qualifications, I went hiking with another competitor Martina and enjoyed landscapes on a sunny day. I did my best. I realize that one has to work really hard to qualify for a finale.

On the way to the next competition to Champagny we spent a few days in Kandersteg, my popular winter place for mix an ice climbing. 

Onsight ascent on the Freney face of Mont Blanc with Caroline North

In August after three weeks of intensive and really great climbing tours in the Dolomites, I was drawn to the Western Alps. Roped up together with a great climbing partner Caroline North from Germany, we set off over the Freney Pillar on Mont Blanc, following Chris Bonington's footsteps. At the end of the most difficult pitch, we looked at each other with big grins on our faces. We could hardly belive thath we had just free climbed the entire Freney Pillar (7a+, 500m+200m)!

You can read some more in DAV and Mammut website. 

Drugi ženski alpinistični tabor 2013 združil skoraj 4 generacije

V začetku septembra 2013 sva z Moniko Kambič pod okriljem Komisije za alpinizem PZS organizirali ženski plezalni alpinistični tabor, ki je potekal v avstrijskem Nacionalnem Parku Gesause.

Tabora se je udeležilo 7 članic iz različnih alpinističnih odsekov, ter dve predstavnici iz Hrvaške. Namen tabora je bil spodbuditi in prenesti izkušnje, ter znanje na mlajšo generacijo slovenskih alpinistk in pripravnic, medsebojno spoznavanje in novo plezalno-alpinistično doživetje. Za mentorstvo mladim smo poskrbele izkušene slovenske alpinistke. Letos se nam je poleg Mire Zorič, ki je bila leta 1986 članica prve jugoslovanske ženske himalajske odprave pridružila še Miranda Ortar - pionirka športnega in tekmovalnega plezanja v Sloveniji. Leta 1991 je med drugim osvojila prvo mesto za Jugoslovanski pokal v športnem plezanju. In ko smo drugi dan sestopale v dolino, sem jo malo povprašala, kako je bilo takrat, ko še ni bilo plezalnih sten. Ob pripovedovanju iz časa, ko so dekleta plezala smeri do težavnostne stopnje 7c oz 7c+ in o prvih tekmah, ki so se odvijala v naravnih plezališčih in trajala kar tri dni, nam je sestop hitro minil in tudi tabor je švignil kot utrinek. Želim si, da bo teh utrinkov v bodoče čim več.

Mislim, da so takšni tabori pravi način za prenašanje znanja in izkušenj starejših na mlajše rodove. Le tako se lahko veliko naučimo.

Še enkrat hvala Komisiji za alpinizem PZS za vso podporo in posluh.