Čas se
ustavi. Obležim na obali, zrem v oblake, zaspim, ponovno spregledam. Kje sem?
Obkroža me narava, drevesa, potok, veter.
Moja
letošnja pot v Patagonijo se je pričela dva dni po prihodu iz Švice z Moniko
Kambič (AO Kamnik, Berghaus) in obiskom Torres del Paine. Impresivni stolpi,
ki jih obkroža neokrnjena narava. Tja sva se odpravli iz Calafat preko Puerto
Natalesa v Čilu, kjer sva nakupli hrano in se naslednji dan odpravili proti
Nacionalnemu parku Torres del Paine. Od zadnje postaje Hosteria Las Torres,
kjer te odloži avtobus naju je 13 km dolga pot vodila preko dveh vmesnih kampov
(El Chileno in Las Torres) do zadnjega tabora, ki se imenuje Japonski kamp in
je zanimiv predvsem za plezanje v Zahodnih stenah.
Intenzivnih in nepozabnih enajst dni sva preživeli
v odmaknjenem področju ob čudovitih pogledih,poslušanju šumenja reke in vetra,
pakiranju in tovorjenju težkih nahrbtnikov, skromni zasedbi plezalcev,ter spremljanju slabega vremena. Imeli sva to smolo, da sva prispeli v park zadnji
dan desetdnevnega obdobja izjemno dobrega vremena. Najina edina možnost za
plezanje je bil zadnji dan pred odhodom. Tako sva izkoristili in se podale v
najino izbrano smer, Boninghton - Whillans (VI,
5.11 A1, 700 m) v
Zahodni steni
Centralnega stolpa.
Kljub vztrajnosti in motivaciji naju je
orkanski veter prepričal, da se po 7 preplezanih raztežajih obrneva. Tako močnega
vetra tudi Monika še ni doživela, čeprav je do sedaj preplezala kar nekaj sten
v Patagoniji. Za popestritev najine avanture naju je pričakal še nenačrtovani
podaljšan sestop s celonočnim prebijanjem čez zaraščen in z balvani
posejanim gozdom vse do reke in najinega šotora v baznem taboru.
Še isti dan
sva sestopili s težko obloženimi nahrbtniki v dolino, ujeli zadnji avtobus, ki
naju je odložil na Čilenko-Argentinski meji in se naslednje jutro odpeljali v
Calafate, kjer sva pred dvemi tedni pričeli najino pot. Monika je še isti dan
odšla v Bariloche, prišla je Tina...nadaljevanje sledi
Ni komentarjev:
Objavite komentar